Vode!

Predstavljam vam kolesarsko turo, na katero sem se podala v soboto, 5. 7. 2014. Za prvo "dokumentirano" kolesarjenje sem se odločila, da grem na malenkost daljši krog.

Za začetek moram povedati, da nisem profi v kolesarjenju in se imam na tem področju še veliko naučiti in preizkusiti. Kolesarim s treking kolesom, tako je tudi moja hitrost na cesti primerna mojemu "osličku".

Štart je bil seveda na Ptuju, pred mojim domom. Začela sem okrog devete ure zjutraj, kar je bilo že mogoče prepozno za ta dan. Grobo opisano, se je moja pot nadaljevala proti Slovenji vasi, skozi Gerečjo vas, Brunšvik, Rače, Fram, Pragersko, Sestrže, Lovrenc na Dravskem polju, Sela, Draženci, Ptuj.

Med kolesarjenjem imam precej časa za razmišljanje, opazovanje ter občasno tudi kritiziranje okolice skozi katero se vozim. Po navadi na poti proti Slovenji vasi opazujem drevesa, ki rastejo ob cesti. Najbolj oprezam za tistimi sadnimi (divje češnje). Drugo pa, kar opazim na tej poti pa so smeti (že par dni opazujem kolesarski bidom, ki ga je nekdo odvrgel - ali pa mu je po nesreči padel z rok med kolesarjenjem).

Prvega pozdrava sem bila deležna od para štorkelj, ki sta po travniku nabirala hrano za mladiče.

Štorklji na lovu

Ta dan je bilo vreme res idealno! Razgled na oddaljene hribe je bil prekrasen. Ko sem se peljala proti Račam, sem z velikim veseljem opazovala, kako se mi Pohorje približuje. No, do njega ravno nisem prišla, ampak ravno toliko, da sem lahko do dobro videla hiške, ki so posejane po njem.

Pogled na Pohorje

V tem času, ko sem bila jaz na kolesu sem srečala neverjetno veliko število kolesarjev, ki so se vozili nasproti meni. Od začetka se mi je še dalo pozdravljati, proti koncu pa sem že obupala, ker jih je bilo za moje pozdrave že preveč. Bilo pa je tudi tako, da sem kakšnega kolesarja srečala dvakrat.
Sonce se je začelo precej upirat na moja ramena ter hrbet in sem Fram hotela čim prej prekolesarit. Par ovinkov, nadvoz nad avtocesto, delo na cesti ter hitra cesta za avtomobile (majhen delček sem morala prekolesarit po njej saj drugače nisem mogla priti do lokalne). Pred menoj je Pragersko. Tukaj ponavadi pomisli, kako smo morali včasih, ko sem bila še majhna in smo kar redno hodili v Ljubljano po stari cesti skozi Pragersko, smo morali kar dolgo čakati na prehodu čez tire, ko se je čakalo na vlak. Bilo je tako dolgo, da je oče moral ugasniti motor avta. Ob takšni misli na kolesu sem privozila do prehoda in videla, da je pred prehodom že kar vrsta avtomobilov. No, jaz o volku, volk na tire. K sreči se ni čakalo pretirano dolgo, ampak dovolj da mi je bilo že neprijetno, ker sem čakala na močnem soncu.

Pragersko

Ko so se odprle zapore, sem odkolesarila naprej. Tokrat sem imela pred seboj kolesarja, ki je imel podoben tempo. Priključila sem se mu, seveda na varni razdalji (sigurno na 10 ali več metrov razdalje). Po približno dveh ovinkih me je zapustil oz. sem ga jaz zapustila in iz Šikol zavila proti Sestržam. Ta cesta je tako ravna, vodi med polji in travniki. Kar imaš tukaj za gledati, so le oddaljeni hribčki in oblački, ki se pojavljajo le tu in tam. Ob pogledu na Boč, sem si rekla: "Nekoč pa se bom povzpela na ta hrib - mogoče čez 10 let ..." Ja vem, vzponi mi delajo preglavice.

Čez žitno polje na Boč

Zadnjih nekaj metrov do Sestrž, natančneje do gasilskega doma Sestrže, se mi vedno dozdeva da se kolesa vrtijo nazaj in ne naprej. Videti je, kot da je cesta ravna, ampak ima tolikšen naklon, da moraš vložiti nekoliko več energije.
Hotela sem sence in nekoliko oddiha. Ustavila sem se na avtobusni postaji poleg gasilskega doma. Usedla sem se ter začela opazovat gnezdo štorkelj v katerem sta bila dva mladiča. S svojima kljunoma sta zevala v vroč zrak.
Iz žepa sem potegnila malico. Dva medjool dateljna (dva sem pojedla par kilometrov nazaj). Njamsi!

Energija

Štorklja mladiča sta bila tako ljubka, da sem ju morala fotografirat. Ko sem pospravila fotoaparat sem še malenkost opazovala mladiča. Naenkrat pa se eden izmed njiju dvigne ter začne ritensko hodit proti robu gnezda. Rekla sem si: "Če zdaj potegnem fotoapara na plano, bom vse zamudila." In res. Vse se je tako hitro zgodilo, da še časa nisi imel, da bi stran pogledal. Mladič je prišel do roba in kot blisk je po zraku letela "bela kača". Po opravljeni potrebi pa se je mladič spet odmajal na sredino gnezda.

Mladiča v gnezdu

Naprej od te vasi pa se je začela bitka za vodo. Bilo je res vroče in moja potreba po vodi se je povečala. Res neprijetno bi mi bilo, če bi se morala ustaviti pri kakšni hiši ter prositi, če bi mi napolnili bidon z vodo. Na vsakem potepanju s kolesaom pa imam oči na pecljih, če bi slučajno kje opazila pipico s pitno vodo. A vedno znova ugotavljam, da tega nimamo urejenega v Sloveniji. Res redko kje, si lahko natočiš vodo. Po navadi pa je to v radiusu 10 km mojega doma, kar se meni ne izplača preveč. Toliko pa že zdržim, da pridem domov. Pipice za vodo, za katere jaz vem, so na treh mestih (tam, kjer se jaz vozim): Hajdoše na krožnem križišču, Ptujska gora - pred cerkvijo, športno društvo pri Zabovcih.

Naslednja stvar, ki me zelo žalosti, so hlevi mimo kateri vozim. Eden izmed njih je v Apačah. Vsakokrat, ko grem mimo, me iz tega hleva gledajo žalostne oči. Krave, ki so dan in noč zaprte v smrdljivih hlevih, priklenjene na verige ter po vrh vsega še natrpane. Žalosten pogled, a velika škoda, ker ne moreš nič storiti, kot vrniti kravi pogled tolažbe.
Tukaj sem se ustavila, da sem ta hlev fotografirala. Hotela sem tudi dobiti kravico na fotko, pa je ravno v tistem trenutnu prišel kmet/rejec.

Počasi sem začela zaključevati ta potep. Odpeljala sem se naprej skozi Sela in Lancovo vas ter preko nadvoza Draženci. Mislila sem si, ker je sobota - vikend, da je na avtocesti precejšnja kolona proti Hrvaški. A sem se zmotila. Promet je potekal brez problema.

Avtocesta, ki pelje na jug

Po dveh ura in pol sem prikolesarila domov. Prva stvar po turi je bila voda. Voda, da oživi moje prekuhano telo. 1L je zadostoval za prvo rundo :)

Voda, v steklenici najboljšega soka

Čez par ur pa sem še dobila rezultate mojega kolesarskega podviga. Ker se nisem namazala s sončno kremo, temveč le z kokosovim olje (ima le 2 -8 faktorja), sem opazila naslednje: Ramena rdeča, roke (podlahti) še bolj rjave, stegna pa pobarvana kot Planica sladoled (čokolada, jagoda, vanilija). Za naslednje dni bodo prišle v upoštev samo majice z rokavi.

Če pa koga zanima podroben izgled proge, je tukaj povezava:
http://app.strava.com/activities/162345800

Št. komentarjev: 0 Reply

July 8, 2014 09:40

Blogger

Predstavitev

Iz ideje v risbo, iz risbe v barvo. Prehajanje misli med slikanjem in oblikovanjem. V začetku iz tako na videz abstraktne konstrukcije, na koncu v tako realno podobo. Pričeti z realno enosmerno problematiko, nadaljevati v neštetokraki zgodbi. Vsako delo, kreirano iz grobih delov v fine detajle, ob prvem stiku tako drugačno, v procesu dela tako privlačno. Prehajati iz nadvse navdihujoče narave v povsem kontemplativno duhovno sfero. Neprestano lovljenje ravnotežja med poklicanostjo in poklicom.

Karakter, znaje in vrednote so umešane v paleto barv, ki so skrbno nanešena na dela, ki upodabljajo življenje človeka. Končni izdelek – globina mojega življenja.

Št. komentarjev: 0 Reply