RSS Feed
August 20, 2014 12:12
Blogger
Snemanje po Balkanu #3
10. 8. 2014 - Makedonija
Jutro v Bitoli smo začeli z zajtrkom na parkirnem prostoru. Nadaljevali pa v centru, v parku, kjer smo posneli intervju z domačinko.
Po sveti maši v lokalni cerkvi smo obiskali mestno pokopališče. Tukaj smo bili z družino, ki je junija izgubila mamo. Prizor objokovanja babice ter obredno polivanje grobova z vodo nas je vse ganilo do srca.
Družina nas je tudi povabila na njihov dom, kjer smo spoznali ostale člane družine. Zelo gostoljubni ljudje.
Po obisku smo se direktno odpejali proti ohridskemu jezeru. Med potjo do jezera pa smo ob cesti kupili gajbico sladkih breskev. Peljali smo se skozi čudovite pokrajine. Ustavili smo se na razgledni točki ter začeli opazovati lepo pokrajino, jezero, oblačke.
 |
| Razgled nad Ohridsko jezero |
 |
| Razgled stran od jezera |
 |
| Slovenclni |
Nekaj minut po našem prihodu na razgledno točko je prišla še ena skupinica. Ti so s seboj pripeljali padalo. Počakali smo toliko, da smo lahko opazovali, kako sta se dva spustila s padalom proti jezeru. Spustila sta se skupaj z enim padalom, moški in ženska. Ob odrivu je bila ženska tako živčna in preplašena, da je delala pravo paniko ter kričala.
David je celoten spust dokumentiral :)
 |
| David na delu |
 |
| Padalca |
Par minut smo še opazovali spust, potem pa smo se odpravili naprej. Naš cilj je bil samostan sv. Nauma. Na tej točki je bilo ljudi neverjetno veliko. Ne, da bi bil takšen naval na ogled znamenitosti temveč na lepo porihtano kopalno obalo jezera. Mi, smo se sprehodili mimo, proti samostanu. Ogledali smo si cerkvico, v kateri ni bilo nikakršnega zraka, a lepe stare freske.
Zunaj cerkvice sta bila pava. Eden se je ponosno sprehajal naokrog, drugi pa se je lenobno nastavljal sončnim žarkom ter s tem privabljal radovedneže, ki so hoteli navezati stik.
 |
| Janez v globoki debati s pavom |
Ob vrnitvi v Bitolo smo opravili še en intrvju z domačinko na njenem domu. Za začetek pa nam je obilno postregla (mesni narezek, kajmak, jajce s čebulo, olive, mesni burek, lubenica).
Začelo se je večeriti, hoteli pa smo ujeti sončni zahod s hriba, zato smo pohiteli proti vzpetini. Navzgor smo hodili toliko časa, da se je sonce že skrilo. Po stezicah nismo bili sami saj je tale vzpetina priljubljena pri domačih športnikih, tako pri kolesarjih, tekačih ali sprehajalcih.
Na vrh smo prispeli prepozno. kar smo lahko opazovali je bila luna ter javna osvetljava mesteca.
V skoraj temi smo opazovali mestece, ko je naenkrat nekaj zašumelo v travi. Nekaj se je začelo premikat in je prihajalo vse bliže in bliže nas. V vsakem primeru te malo stisne pri srcu, ko ne vidiš prav dobro in se sprehajaš po tuji zemlji.
Prikazalo se je. Nekaj majhnega, velikost manjšega psa z dolgim košatim repom. Lisica.
Ni se nas bala. Radovedno je šnofljala naokrog ter iskala ostanke hrane. Kar je našla, je bil le papirnati robček ter Davidov slider za kamero, ki je bil naslonjen na klopco. Opazovali smo jo negibno. Nepozabni prizor!
V lunini svetlobi smo se spustili po strmih stezicah navzdol proti kombiju.
V Bitoli smo se spet nastanili v Vili Elvita v iste sobe. Med tem, ko pa nas ni bilo, niso zamenjali niti brisač ali dodali kakšno rolico toaletnega papirja.
Zunaj pri kombiju smo si postavili žar ter začelo pripravljat večerjo. Moja večerja je bil en velik kup sočnih, zrelih breskev.
Večerjo smo nadaljevali s pogovorom, ki se je zavlekel skoraj do druge ure zjutraj.
Št. komentarjev: 0
Reply
August 19, 2014 11:21
Blogger
Snemanje po Balkanu #2
9. 8. 2014 - Makedonija
Sredi noči smo prispeli na hrvaško - srbsko mejo, kjer smo za prestop čakali dve uri. Naslednjo mejo (srbsko - makedonsko) pa smo prestopili precej hitreje. V Makedonijo smo vstopili ob 11.40.
Do samega cijla, smo se ustavili še parkrat na počivališčih ali črpalkah. Pogled na ta postajališča ni kaj prida prijeten saj je celoten posejan s smetjem. Prav tako pa ima vsako postajališče svoj trop psov, ki so nikogeršnja last. Na enem izmed teh postankov smo videli trop psov, ki so po parkirišču iskali ostanke hrane ter tavili naokrog. Bili so nenevarni, prijazni, ampak ko se je kakšen avtomobil odpeljal s parkirišča so se kot trop zagnali za avto ter lajali v kolesa. Veliko teh psov je ranjenih, bolanih. Nekateri pa le lačni toplega sprejema.
Prvi kraj, kjer smo snemali je bilo Skopje. Intervju smo posneli v cerkvi. Tukaj sem prvič izkusila snemanje, kjer sama sodelujem. Jaz sem bila zadolžena za drugo kamero.
Po uspešnem snemanju smo se odpravili v Bitolo. Če bi se odpeljali še nekaj kilometrov južneje bi bili že na grški strani.
Tukaj smo obiskali cerkev, opravili dva obiska, se razgledali za naslednjo lokacijo za jutrajšnje snemanje ter se odpravili na večerjo v lokalno gostilno. Naročili smo si solato ter mešano na pladnju (pohan sir, pohan Zdenka sir, pohano piščančje meso, pohani kolutiči čebule, popečene bučke, popečene tanke rezine krompirja, dve različni omaki). V mojo solato pa sem si sama nadrobila ržen kruh, ki sem ga privlekla iz slovenskega Spara.
Noč smo prespali v Vili Elvita***. Liksuzno spanje, če odmislim glasne nočne pogovore mimoidočih pod oknom.
Sredi noči smo prispeli na hrvaško - srbsko mejo, kjer smo za prestop čakali dve uri. Naslednjo mejo (srbsko - makedonsko) pa smo prestopili precej hitreje. V Makedonijo smo vstopili ob 11.40.
 |
| Mejni prehod za Makedonijo |
Do samega cijla, smo se ustavili še parkrat na počivališčih ali črpalkah. Pogled na ta postajališča ni kaj prida prijeten saj je celoten posejan s smetjem. Prav tako pa ima vsako postajališče svoj trop psov, ki so nikogeršnja last. Na enem izmed teh postankov smo videli trop psov, ki so po parkirišču iskali ostanke hrane ter tavili naokrog. Bili so nenevarni, prijazni, ampak ko se je kakšen avtomobil odpeljal s parkirišča so se kot trop zagnali za avto ter lajali v kolesa. Veliko teh psov je ranjenih, bolanih. Nekateri pa le lačni toplega sprejema.
 |
| V iskanju sence |
Po uspešnem snemanju smo se odpravili v Bitolo. Če bi se odpeljali še nekaj kilometrov južneje bi bili že na grški strani.
Tukaj smo obiskali cerkev, opravili dva obiska, se razgledali za naslednjo lokacijo za jutrajšnje snemanje ter se odpravili na večerjo v lokalno gostilno. Naročili smo si solato ter mešano na pladnju (pohan sir, pohan Zdenka sir, pohano piščančje meso, pohani kolutiči čebule, popečene bučke, popečene tanke rezine krompirja, dve različni omaki). V mojo solato pa sem si sama nadrobila ržen kruh, ki sem ga privlekla iz slovenskega Spara.
Noč smo prespali v Vili Elvita***. Liksuzno spanje, če odmislim glasne nočne pogovore mimoidočih pod oknom.
August 18, 2014 12:54
Blogger
Snemanje po Balkanu #1
8. 8. 2014 - odhod iz Ljubljane
Na večer tega dneva smo se v Ljubljani zbrali člani odprave za Balkan. Jaz, David, Janez, Ema, Boris, Klara ter Simon. Pred nami je bilo eno tedno snemanje intervjujev po Balkanu za dokumentarni film o Janezu Frančišku Gnidovcu.
Iz Ljubljane smo štartali približno ob 18.30.
Naša pot pa nas je vodila skozi Šentjernej, kjer smo imeli prvi krajši postanek, da smo pozdravili tamkajšnjega župnika. Med čakanjem pa smo si krajšali čas z metanjem frizbija (mi otroci ;-)).
Po zelo hitrem obisku smo se odpeljali skozi Zagreb proti Srbiji.
 |
| Poslovilna fotka iz Slovenije |
August 7, 2014 13:19
Blogger
Invazivne rastline - ambrozija
Ambrozija ali žvrklja (znanstveno ime Ambrosia) je rod cvetnic iz družine nebinovk, v katerega uvrščamo okrog 40 znanih vrst, razširjenih po severni polobli in v Južni Ameriki. Domovina večine vrst je Novi svet, le morska ambrozija naj bi izvirala iz Sredozemlja.
So nezahtevne rastline, ki uspevajo na sončnih in prodnatih rastiščih, tudi umetno spremenjenih (npr. bankine cest in železniški nasipi) ter v puščavah. Znane so predvsem po svojem pelodu, ki ga raznaša veter in je za človeka izjemno alergen, zato povzročajo težave ljudem v bližnji in daljni okolici rastišč.
(vir: Wikipedija)
Vsako leto ob vožnji mimo različnih polj opazujem, kako poleg trave ter poljščin, prav pridno raste tudi ambrozija.Tu pa tam se trudijo, da bi jo izkoreninili, drugje pa čakajo, da je tik pred cvetenjem ter jo šele potem pokosijo.
Ta teden sem opazila, da so ob vseh poteh kosili travo. S tem so pokosili tudi ambrozijo. No, bolj natančno, samo tam koder je segla kosilnica. Sama sem videla veliko te rastline, ki je rastla med poljščinami, kot je koruza. Tukaj bi pač morali kositi ročno, za kar ni denarja.
Zdaj je ambrozija tik pred cvetenjem. Sama sem fotografirala to rastlino danes, do cvetenja pa manjka le še nekaj dni. Takrat, ko pa bo res v polnem razcvetu, bo bolje da spremenim pot.
Tak primer sem opazila letos v Brunšviku, verjamem pa, da to ni edini kraj.
 |
| Ambrozija pred cvetenjem med kozurnim poljem |
August 4, 2014 11:01
Blogger
Mirabilandia in Gardaland
No food for vegans!
22. in 23. julija smo se jaz, David in Ruben potikali po zabaviščnih parkih v Italiji.
Naš prvi park je bil Mirabilandia. Manjjši park, kjer je več atrakcij vodnih. No, teh smo se načeloma izogibali :) V spominu mi bodo ostali štirje. Kot prvi seveda iSpeed, kjer vlakec imitira hitrost formule ena. Tukaj je bila takšna hitrost, da ti obraz kar spači - no vsaj meni je.
Drugi je bil skoraj podoben glede hitrosti, z razliko, da so noge bingljale v zraku. Na zadnja dva pa sem skoraj kar malo ponosna, saj sem se ju kar bala. To sta izstrel ter prosti pad. Na koncu pa se je izkazalo, da bi še kar ponovila.
Popoldan smo naredili odmor za kosilo. Brata sta si naročila makarone, katere so tam kar z mikrovalovno pogrevali. Jaz sem ostala praznih rok saj ni bilo ničesar na za vegane. Kar sem lahko jedla, je bila ledena lučka.
Brata sta bila uvidevna, zato smo se sprehodili do našega avta, kjer sem lahko pojedla mojo zalogo dateljnov ter napolnila mojo baterijo.
V drugi polovici dneva pa smo imeli v obdelavi bolj Dino svet, hišo strahov ter vlakce, ki so peljali čez vodo. Vlakec, katerega smo ponovili je bil rudniški. Našo prvo fotko smo kupili saj na njej izgledamo tako, da bi lahko spodaj dopisal: "Naši varovanci na izletu" - v smislu, da izgledamo, kot da ne bi bili normalni.
Drugi dan smo se napotili najprej na turistični ogled Verone, nato pa v Gardaland. Gardaland je res velik zabaviščni park, ampak nas s svojimi atrakcijami ni toliko navdušil. Mogoče smo v Mirabilandiji postali odporni na "hude" vlakce. Ali so bili tako počasni ali pa je bila vožnja tako kratka. Seveda pa ne smem omenit od pol ure do ene ure papol čakanja v vrsti za vlakec.
V času kosila smo naredili kar nekaj poti v upanju, da se bo kaj našlo za mene. Končali smo v mehiškem "restavraciji", kjer sem vzela porcijo koruznega čipsa s salso (doza soli za celo leto).
Od hrane, kar si lahko dobil za vegane je bilo sadje - nesramno drago. Med drugim sem pojedla nabodalo z ananasom, karamelizirano jabolko ter sadno solato.
Naša zadnja postaja v Gardalandu je bil otroški predel - ravno primeren za tako velike otroke kot smo mi :)
Pozno zvečer, okrog enajste ure, smo se odpravili iz parka proti avtu. Pred nami je bila celonočna vožnja proti domu. Najprej je vozil David, potem Ruben, po slovenskih cestah pa jaz. Ko sem jaz vozila, nekaj kilometrov pred Slovensko Bistrico sem pred seboj gledala luno ter poleg nje zvezdo. V nekem trenutku pa se je pokazal še utrinek.
Domov smo prispeli varno! Hvala Bogu!
22. in 23. julija smo se jaz, David in Ruben potikali po zabaviščnih parkih v Italiji.
Naš prvi park je bil Mirabilandia. Manjjši park, kjer je več atrakcij vodnih. No, teh smo se načeloma izogibali :) V spominu mi bodo ostali štirje. Kot prvi seveda iSpeed, kjer vlakec imitira hitrost formule ena. Tukaj je bila takšna hitrost, da ti obraz kar spači - no vsaj meni je.
 |
| Zaradi prevelikih grimas, cenzurirano |
Drugi je bil skoraj podoben glede hitrosti, z razliko, da so noge bingljale v zraku. Na zadnja dva pa sem skoraj kar malo ponosna, saj sem se ju kar bala. To sta izstrel ter prosti pad. Na koncu pa se je izkazalo, da bi še kar ponovila.
Popoldan smo naredili odmor za kosilo. Brata sta si naročila makarone, katere so tam kar z mikrovalovno pogrevali. Jaz sem ostala praznih rok saj ni bilo ničesar na za vegane. Kar sem lahko jedla, je bila ledena lučka.
Brata sta bila uvidevna, zato smo se sprehodili do našega avta, kjer sem lahko pojedla mojo zalogo dateljnov ter napolnila mojo baterijo.
V drugi polovici dneva pa smo imeli v obdelavi bolj Dino svet, hišo strahov ter vlakce, ki so peljali čez vodo. Vlakec, katerega smo ponovili je bil rudniški. Našo prvo fotko smo kupili saj na njej izgledamo tako, da bi lahko spodaj dopisal: "Naši varovanci na izletu" - v smislu, da izgledamo, kot da ne bi bili normalni.
 |
| Nemogoča fotka - cenzurirana |
V času kosila smo naredili kar nekaj poti v upanju, da se bo kaj našlo za mene. Končali smo v mehiškem "restavraciji", kjer sem vzela porcijo koruznega čipsa s salso (doza soli za celo leto).
Od hrane, kar si lahko dobil za vegane je bilo sadje - nesramno drago. Med drugim sem pojedla nabodalo z ananasom, karamelizirano jabolko ter sadno solato.
Naša zadnja postaja v Gardalandu je bil otroški predel - ravno primeren za tako velike otroke kot smo mi :)
Pozno zvečer, okrog enajste ure, smo se odpravili iz parka proti avtu. Pred nami je bila celonočna vožnja proti domu. Najprej je vozil David, potem Ruben, po slovenskih cestah pa jaz. Ko sem jaz vozila, nekaj kilometrov pred Slovensko Bistrico sem pred seboj gledala luno ter poleg nje zvezdo. V nekem trenutku pa se je pokazal še utrinek.
Domov smo prispeli varno! Hvala Bogu!