7. 5. 2015 - Oblacni in dezevni dan

 Ker je ze opoldan zacelo dezevati, sem morala pocakati da se je dez umiril in da sem lahko sla na krajso turico. Tokrat sem uspela priti do hribcka, na katerem so se pasli konji. Eden od njih me je prisel celo pozdravit.


Nazaj grede me je dezna ploha dohitela, a k sreci ni dolgo trajala. S tem se je ozracje se bolj ohladilo in moja zelja, da pridem cim prej domov podvojila.




8. 5. 2015 - Nadgradnja kolesa in lepa tura po hribih

Dopoldan sem skocila v kolesarsko trgovino, kjer sem kupila rezervne zracnice ter "rogove" za balanco. V trgovini so mi te rogove tudi namontirali na kolo.
Danasnjo kolesarsko turo sem speljala cez hribe. K sreci sem si izbrala pravo smer, kjer sem jaz z moje strani malenkost bolj gonila zaradi strmine, na drugi strani pa uzivala ob dolgem spustu po ravni cesti. Vesela, da se spuscam po cesti sem opazovala druge kolesarje, ki so grizli strmino nasproti mene.

Po resnici povedano sem malo na strmini ze omahovala. Vsakic ko sem prisla do ovinka, sem mislila da je za ovinkom konec naklona, a sem opazila se en enako strm ovinek navzgor. Malo je slo pocasi (prva prestava), a na vrh sem le prilezla.


Malenkost sem gledala naokoli, ce bi slucajno nasla kaksno pipico za vodo ali karkoli podobnega. Ne da bi potrebovala, a le iz gole radovednosti. Imela sem toliko srece, da sem nasla pipico poleg trgovine.


Na danasnji turi sem le enkrat ali dvakrat pogledala na zemljevid, kje se nahajam. Sem se ze toliko zverzirala, da si zamisljeno turo zapolnim. Danes je bil res super dan za kolesarit!

Kolo na pocitku ;)

5. 5. 2015 - Moja prva kolesarska tura v Kaliforniji

Dan se zacne takole:


Nadaljevanje dneva:
Za prvo turico sem se odlocila, da se ne bom prevec oddaljila od Mountain View-a. Tako sem zavila proti severu, proti morju. Morje tukaj ni za kopanje, ker ga imajo nekako zajezenega, da nastajajo bazencki. Tukaj pa se naseljujejo razne ptice, od galebov do velikih pric roparic.



Kaj veliko tukaj ni za videt, razen neskoncne ravnice ter posusene trave. V namenu sem se imela peljat ob robu teh bazenckov, a je bilo vecina cest zaprtih za javnost. S tem sem zakljucila voznjo po obali ter se napotila proti jugu. Naletela sem na ozjo cesto, ki je izrecno namenjena le pescem in kolesarjem. Cesta me je vodila naravnost proti jugu. Po tej poti sem srecala veliko drugih sportnikov, od kolesarjev, tekacev, sprehajalcev psov do mamic z vozicki.
Celotno pot je pihal veter ter ozracje hladil. Ceprav na nebu ni bilo nobenega oblacka in je sonce na polno sijalo, temparature niso bile visoke. Le okrog 20 stopinj.

Na poti nazaj sem se na hitro se ustavila se pred cerkvijo sv. Simona.

Devica Marija z Jezusom

 Dan pa sem zakljucila s to poslastico:




6. 5. 2015 - Kako zelo uporaben je lahko GPS

Danasnji zajrtk je trajal kar dolgo uro! Ne da bi jedla tako dolgo, ampak sem ga tako dolgo pripravljala. Prejsnji dan sem si kupila polovico Jack fruit-a. Ceprav sem vedela, da ta sadez spusca neko snov (latex), sem naivno mislila, da lahko kar brez priprave navalim na sadez. Napaka! Od zacetka je se slo, ampak cez cas sem dobila roke zelo lepljive in noz pravtako. Vsa srecna, da imam internet, sem vprasala strica Googla, kaj naredit v tem primeru. Odgovor je: olje. K sreci je imel brat nekje v omari zapakirano olivno olje, ki sem ga lahko uporabila. Vse sem namazala z oljem, roke in noz ter s tem resila celotni problem.

Jack fruit

Pred mojo odpravo s kolesom sem se na hitro skocila v trgovino, da bi kupila zracnico za kolo, a sem tam ugotovila, da sploh ne vem katero rabim. Rekla sem si: "Grem jutri se enkrat ..."
Nekaj cez opoldne sem se odpravila s kolesom proti vzhodu. Kolesarila sem po hitri cesti, ki ima ob robu oznaceno kolesarsko stezo. Malo cuden obcutek. Cel cas razmisljas, da se tukaj ne bi smel voziti, ker izgleda kot kaksna avtocesta pri nas. Kolesarska steza ni pretirano cista in je s tem tudi nevarna. Na poti sem skoraj povozila od matic, vijakov, vevericjih kadavrov, lesenih kosov, steklene crepinje. Med potjo mi je bilo prav zal, da s seboj nisem imela rezervne zracnice. Po poti bi si jo lahko veckrat predrla.
Med kolesarjenjem sem se kar nekajkrat ustavila, da sem na zemljevidu preverila, ce sem se vedno na pravi poti. Ce ne bi imela GPS-a, bi porabila precej vec casa, da bi nasla pot domov. Hvala Google maps!

Celo pot sem nosila kolesarske rokavcke, ker temparature se vedno niso poletne. Gibljejo se okrog 21, poleg tega pa neprestano piha.

Do moje zazeljene destinacije nisem uspela priti. Na zacetku sem si zastavila, da se bom podala malenkost na hrib, a sem potem misel opustila ob pogledu na strmimo. V mojih nogah ni bilo vec moci za taksen podvig. Energijo sem morala prisparati za vrnitev.

Tukaj sem se obrnila, ko sem videla strmino.

Mogocno drevo

Ranch

Na poti sem se ustavila tudi na velikem kompleksu trgovin Great Mall.

Ogromno parkirisce v kompleksu Great Mall

Tukaj sem se malenkost vozila, dokler na cesti nisem opazila neke sadeze. Ustavila sem se ter jih malenkost bolje pogledala. Bila sem presenecena. Bili so dateljni. Stala sem tocno pod dateljevimi palmami! Sanje so se mi uresnicile! Zal pa nisem nasla na tleh nobenega lepega ali uzitnega ...

Dateljni

Pred vrnitvijo sem se se zapeljala malenkost na slepo v eno ulico in cez cas zavila nazaj proti domu.


V stanovanje sem se vrnila ob 17.30. Prevec dolgo nisem hotela biti na kolesu, ker prvic nisem imela s seboj luci, kot drugo ritne kosti so me ze obupno bolele od sedeza.

Za vecerjo sva z bratom odsla v bljizno vegansko restavracijo Garden Fresh, kjer sva se posteno najedla. Najprej sva dobila predjed - juhica, po tem zelenjavne dumplingse, po njih pa je sledila glavna jed. Jaz sem imela sojinega "piscanca" z nudlni, brat pa zeljne zvitke.

Spremljaj me tudi preko Instagrama! @klarisasipos
Spremljaj moje kolesarske poti preko Strave! Strava

5. 5. 2015 - prva tura: https://www.strava.com/activities/298846111
6. 5. 2015 - druga tura: https://www.strava.com/activities/299547721

4. 5. 2015 - Klarisin dan v Kaliforniji #3

Danasnji dan se je zacel z mini zajtrkom iz "popotne" torbe ter s pisanjem in objavo bloga.
Kot prvo sem iz stanovanja vzela kolo ter se odpeljala dva "bloka" stran, kjer je sklop trgovin. Kot prvo sem obiskala Whole Foods Market. Trgovina je ogromna, prevec izbire. Za zacetek sem vzela eno malenkost ter se odpravila preko ceste v Walmart.

Coca-Cola tovornjak takoj ponese moje spomine na bozicne reklame ...

V Walmartu sem nakupila nekaj pripomockov za kolo (celada) in nekaj osnovne hrane (riz). Tudi ta trgovina je ogromna, a ne toliko, da bi se v njej izgubil.
Po koncanem nakupu sem odkolesarila proti stanovanju, kjer sem si skuhala kosilo. Ugani kaj!

Parkirisce

Bratovo kolo

Po kosilu je sledila druga runda kolesarjenja. Za zacetek bolj manjse razdalje. Pokukala sem v kitajsko trgovino 99 Ranch Market, kjer sem si kupila rdece medne dateljne, papaji in tajski kokos.
V trgovini sem bila edina moje rase ... hecen obcutek.

Zvecer, ko se je brat vrnil iz sluzbe, sva se odpeljala do T-mobile, kjer sva kupila sim kartico za moj mobi. Avto sem vozila jaz, ter tako preizkusila kako je voziti z avtomatskim menjalnikom.
Ce me moj brat ne bi navigiral, bi se do doma kar nekajkrat izgubila. Trenutno mi vse ulice izgledajo enako ...

OPRAVICILO: zaradi angleske tipkovnice v mojem besedilu ne bo stresic nad crkami!
Hvala za razumevanje!

2. 5. 2015 - Let iz Brnika v Frankfurt, let iz Frankfurta v San Francisko

Dan sem zacela v objemu druzinskih clanov. Ob deseti uri pa sva z mojim bratom Davidom startala iz Ptuja proti Brniku.  Na Brniku pa se je zacelo moje samostojno potovanje v Ameriko.
Kot prvo cez carino, kjer sem srecala gospo, ki je prav tako prvic potovala z letalom in ni vedela kam naprej. Pomagala sem ji, da sva skupaj odsle do pravih vrat ter tam pocakali. Na njeno sreco je bil tam en gospod, ki je prav tako potoval, tako kot ona, in se je lahko prikljucila temu gospodu.
Na letalu, ki je peljal v Frankfurt sem sedela ob oknu brez soseda. Pravzaprav pravi luksuz, ker sem sedela tam, kjer je zasilni izhod in je med sedezi ocitno vec prostora za noge.
Na letaliscu Frankfurt sem vrata (gate) takoj nasla. Tam sem opazila, da na isto letalo gresta se dva slovenca. Tako sem imela vsaj nekoga, da sem ga vprasala ce kaj nisem vedela. Letalo s katerim sem potovala je bilo veliko, temu primerno je bilo tudi vkrcavanje. Vkrcavali so nas po skupinah. Jaz sem bila predzadnja skupina. Sedez, ki pa sem ga dobila je bil v sredinski vrsti, notranji sedez. Na desno in levo sem tako imela soseda - oba fanta moje starosti. Na letalu smo cakali se kar nekaj casa, ker so preverjali neke dokumente mlade druzine.
Sam let je trajal okrog 11 ur. Med letom sem si cas krajsala z gledanjem filmov. Med tem mi je "crknila" desna slusalka ... Malenkost me je skrbelo, kaj bom dobila za jest, a se je na koncu dobro obneslo, ker so po vecini ljudje, ki so sedeli v sprednjem delu letala narocali piscanca in je za nas v zadnjem delu letala preostala samo se moznost raviolijev in vegetarijanski meni (spinaca, riz in cicirikina omaka).
Spanja na letalu ni bilo pretirano veliko. Kot prvo je celo pot jokal en dojencek, ce pa je ta nehal je jokal drugi. Miru je bilo precej malo.
Ljudje so precej hodili na WC, katerega jaz nisem sla niti pogledat. Prijace na letalu je bilo dovolj saj so jo ponujali vsako uro.
Na letalu smo imeli tudi zastojnski WiFi, katerega nisem znala usposobit ...
Po pristanku v San Francisku smo vsi potniki, ki nismo prebivalci Amerike morali iti cez postopke odvzema prstnih odtisov ter fotografiranja. Oddati smo morali tudi obrazec, na katerem smo izjavili, da ne prinasamo v Ameriko nobene hrane ali drugih predmetov.
Po prevzemu prtljage so nam se enkrat pregledali dokumente ter nas spustili na "svobodo".
Brat Ruben me je ze cakal na vhodu.

3. 5. 2015 - Mesto San Francisko

San Francisco

Po slabo prespani noci, sva zjutraj ob 8.00 skupaj z bratom zavila v bliznjo cerkev sv. Atanazija. Okrog 10.00 pa sva se z avtom odpeljala do postajalisca vlaka Bart, ki  naju je zapeljal v center mesta San Franciska. Od postaja sva se pes napotila po ulicah proti severni obali. Pot je kar naporna saj ulice niso ravne. Enkrat se spuscas, drugic se vzpenjas. Po poti sva bila ze malo utrujena, ker pa sva se ravno prebijala cez China Town sva si privoscila sadje Jack Fruit - njam.


Na obali se je dogajalo. Turistov in sprehajalcov je bilo veliko. Skoraj na vsakem vogalu pa vidis neko predstavo ali glasbeno udejstvovanje.
Vreme v San Francisku ni bilo prevec prijazno. Cel cas je pihalo, sonce se je skrivalo za oblaki. Se dobro, da sem imela jakno. Vkljub vremenu si lahko v morju opazil plavalce. V vecini v neoprenski obleki.

Alkatraz

Tukaj sva si skupaj ogledala se ladjo iz druge svetovne vojne in podmornico.
Malo sva se se sprehajala mimo restavracij z ribami, po tem pa zavila nazaj proti notranjosti mesta.

One-man-band

Mesto sva spet preckala cez China Town, kjer sva se ustavila v Loving Hut na okrepcilu. Po dobri hrani pa sva se odpravila nazaj proti vlakcu Bart ter se zapeljala proti najini postaji. V stanovanje sva prispela okrog osme ure zvecer.
Ta dan sva prehodila okrog 10 km.

1. 5. 2015 - Zadnje priprave



Vse je pripravljeno, vse zloženo, vse dogovorjeno, vse premišljeno!

Iz Slovenije bom odsotna točno en mesec (2. 5. - 31. 5.). Kontaktirate me lahko preko elektronske pošte ali pa Facebook strani.

Kolikor bo v mojih močeh, bom poskušala vsak dan poročat, kaj se dogaja, kje sem bila in kaj sem videla. Povabim pa te, da spremljaš moj blog in mojo enomesečno dogodivščino!