Danes med potjo, ko sem bila napotena v mesto, sem prejela klic iz Hoferja. Sporočili so mi, da lahko v njihovi poslovalnici dvignem darilen bone, ki sem si jih prislužila na natečaju "Panjska končnica".

Dragi vsi, ki ste mi pomagali zbrati veliko število glasov pri glasovanju na natečaju. Zahvaljujem se vam, da ste mi pri zbiranju pomagali in sem tako z vašo pomočjo prišla do nagrade. S temi boni si nameravam narediti ozimnico za to zimo in na tak način nagrado koristno izkoristit.

Hvala!

Kot veliki oboževalci kakija, smo se jaz in moji starši odpravili to soboto v Strunjan po kakije. Še pred kakšnimi tremi leti sem se pačila ob okusu kakija. Nikakor ga nisem mogla prenašat. Še celo pogled na njega mi je bi odveč. V kolikor pa sem spremenila odnos do hrane ter prehrano poenostavila, se je moj okus neverjetno spremenil.

V Strunjan smo prispeli točno ob deseti uri. Parkirišče je bilo že skoraj popolnoma zasedeno. Prostor smo dobil le na veliki luži. Nemogoče nas je šele čakalo! To je bila vrsta pred stojnico za nakup kakijev. Predstavljajte si pujse pred koritom. Nekako tako je bilo. Vsak rine, da bi bil čim prej na vrsti. Pred stojnico ni bilo nikakršne vrste. Ljudje so se gnetli in prerivali. Vsak ti je dihal za ovratnik. Sama ne prenašam gneče ter dotikanja tujcev, tako da sem se malenkost umaknila na stran. Gledala pa sem mojo mamo, ki jo je žeska čakajoč za njo že skoraj pohodila. Dobesedno se je na mojo mamo nalepila na hrbet. Neprijetno! Za povrh vsega pa jo je na koncu hotela še prehitet. Tukaj je mami počil živec.

Neprijetna izkušnja nas je odvrnila tudi od same misli, da bi vsaj odšli pogledat v glvni šotor, kaj se dogaja v njem. Odpreljali smo se stran k domačinom ter še dodatno dokupili kakije.

Za sprostitev smo se odpreljali v Portorož - mesto rož :). Sprehodili smo se do prve kavarne, se usedli za mizo ter se začeli sončkat.

Ob enih sem bila zmenjena s prijateljico, ki sva se spoznali na poletem tripu po Balkanu, da se dobiva v Kopru. Prav prijetno je spet obujat dogodivščine tega poletja. 

Tukaj se je vreme začelo poslabševat. Sonce se je skrilo in na nebu so se začeli kotaliti temni oblaki.

Na zgornji fotografiji pa se lahko vidi, kako na italjanski strani že dežuje.

Zadnji dve leti nikakor ne morem brez sadja za zajtrk. Če zjutraj nimam sadja, se takoj pozna na meni. Cel dan mi nekaj manjka. Res je, da je zadne dni sadje nadomestil riž in sem se soočala s posledicami. Na srečo pa so banane kaj hitro dozorele. Tako imam sedaj vsaj vsako jutro zrel šop banan.

Upam, da veste kako izgledajo zrele banane. Takšne kakršne so na zgornji sliki še zdaleč niso zrele! No, mogoče tista desna banana, zvita v klopčič. :P Na začetku, ko je banana zelena, rumena, je njena sestava škrobnata. Kolikor pa na bananinem olupku nastajajo temne pikice, se s tem škrob počasi začne spreminjat v sladkor. Če ima banana več temnih pikic, bolj bo sladka ter lažje prebavljiva. Zagotavljam tudi, da ne boste več imeli problemov z lupljenjem, če bo banana zrela.

Doma imam trenutno več šopov banan, ki ležijo na kuhinjskem pultu ter počasi zorijo. Enkrat na teden pa nekaj šopov dokupim. Večje količine, to je približno 15 kg pa jih kupim le, ko ima kakšna trgovina znižano ceno na banane.

Več o bananah

Naš mucek Huri ima zelo rad škatle, tako kot vsak maček. Najraje pa ima škatle, v katerih zorim banane. Danes si je izbral sosednjo škatlo, ki je bila prosta poleg banan ter pridno dremuckal, dokler se ni naspal.

Zimska idila

2011

Olje na platno

60 x 50 cm

Pisalo se je leto 2011 in bil je december. To so še leta, ko sem bila toliko optimistična, da bo božič letos pa le bel.
Čeprav se je december že začel, snega pa od nikoder, sem se odločila da bom si sama pričarala zimsko idilo. Tokrat, ko sem pomislila na zimo, nisem videla pred seboj "tradicionalnih" zimskih živali, kot jih prikažejo raznorazne reklame po televiziji. Ne, jaz sem videla medveda.
Odločila sem se za prizor, kjer se samotaski medved sprehaja skozi izpraznjen javni mestni park. Mogoče celo ob času, ko ljudje ravno pri polnočnici pojejo Sveto noč.
Kar se meni osebno zdi najbolj idilično v ziskem času je nočni prizor, ko opazuješ ob javni osvetljavi kako mirno in lahkotno snežinke padajo na debelo odejo snega. Tisti občutek iz otroštva, ko v temi ležiš v snegu in strmiš v nebo. Snežinke ti padajo na lice, ti pa zatopljeno odplavaš v nekakšen trans sreče.
S to sliko sem hotela uprizoriti ravno ta občutek, ki sem ga imela, ko sem še kot otrok veselo opazovala padanje snežink. Občutek, ki ga hočem ohraniti, ker vem, da takšnih radosti mogoče več ne bom deležna.



www.klarisasipos.com

Pretekli vikend je skoraj celotna Slovenija trepetala. Skoraj vsak je neprestano spremljal vremenske napovedi, poročila po televiziji ter lokalne novice po radiu.

Za soboto je bilo napovedano najhujše. Že zjutraj okrog osme ure so na Ptuju zatulile sirene. Neprijeten občutek. Vkljub slabi napovedi sem opoldan skočila v tekaško opremo ter se podala na krajšo turico. Pot me je zanesla mimo reke Drave, kjer sem lahko poslušala kako glasna in močna je reka. Tistih nekaj metrov, ki je vodila pot mimo struge sem lahko začutila tudi hlad ter vlago, ki jo je rekla nosila s seboj.

Nekoliko kasneje, uro pred sončnim zahodom, sem se peš podala na nasip, ki je speljan ob reki. Tako sem občudovala moč in lepoto Drave. Tam kjer sem hodila jaz je reka poplavila mogoče le za kakšnih 10 cm. Odpravila sem se naprej po nasipu in do točke, katera je bila sanirana od prejšne poplave. Tisto leto je Drava poplavljala tako močno, da je odnesla del cestišča. Nekaj metrov naprej od saniranega dela pa reka spet spodjeda ter odnaša material. Fotografirala sem prav ta del. Lahko se vidi kako blizu je tok reke.

Na tem predelu se je zbiralo kar nekaj ljudi, ki so z zanimanjem opazovali tok in bučanje reke. Vsake toliko se je ustavil kakšen avto iz njega stopil človeč s fotoaparatom ter fotografiral. V tistem času je nad Dravo naredila precej gosta megla, tako močna da nisi videl na drugi breg reke.

Včeraj sem spet začela z mentorstvom na Škofijski gimnaziji Antona Martina Slomška. Kaj delam je to, da nadarjene dijake iz gimnazije ter tiste dijake, ki se želijo po zaključeni maturi vpisat na umetniško smer, "učim" risanja in slikanja. Trenutno se nobeden od dijakov ne misli vpisat na slikarstvo, tako da jih učim bolj osnove, ki jih bodo potrebovali za vpis na dizajn, arhitekturo. Letos imam par dijakov več kakor lani in upam, da bo delo bolj redno in uspešno!