Čez breg na morje

Včasih človek misli, da bo kaj novega izumil in našel boljšo, lažjo pot. Doma, pred samim začetkom potovanja sem si zarisala vse poti, kje bom šla. Pogledala sem si vse vzpone ter jih preštudirala. In jaz sem bila na četrti dan toliko pametna, da sem rekla, da bom improvizirala in šla po moji novo zastavljeni "bližnjici".
Prvih trideset kilometrov je šlo, v kolikor pa sem prišla do vzpona, ki je bil makadamski, se mi je poganjanje pedalov ustavilo. Postala sem pohodnik na visoki hrib. Kar ni in ni se hotel končati ta vzpon. Vsega sem že imela dovolj. Rekla sem si: "Za tem ovinkom bo sigurno konec!" pa še kako sem se motila! Vzpenjalo se je v nedogled!
Vsa blažena sem bila, ko sem zapeljala na asfalt!
Prva malica je bila ob naravnem studencu ob cesti, kjer sem si privoščila domačo sadje iz slovenskega primorja.
V današnjem dnevu sem imela namen videti še Cerkniško jezero, a koliko sem se jaz tam mimo peljala, sem videla le majhno smrdljivo mlakužico.
Ne bom na dolgo razpravljala, kako naporna mi je bila pot naprej, zato bom prešla na še zadnje zanimivo dejanje. Ob Škocjanskem zatoku pri Kopru sem na kolesarski stezi opazila fanta, ki se je s svojim skuterjem ustavil na poti. Iz motorja se mu je valil prav strupeno moder dim. Sklanjal se je proti tlom ter nekaj hotel pobrati. Bila sem predaleč, da bi videla. Opazil me je ter se zapeljal po svoji poti mimo mene. Prispela sem do mesta, kjer se je on ustavil, ter videla želvo. Sestopila sem s kolesa, dvignila želvo ter jo zanesla nekoliko nižje v travo. Sigurno je bila precej omotična od izpušnega dima skuterja. Revica.
Pot sem zaključila z najboljšim sladoledom v Sloveniji (Sladoledarna, Pristaniška ulica 2, Koper).

Mini potovanje v družbi

Nisem vedno sama. Včasih kolesarim tudi v družbi :).
Današnje kolesarjenje je bilo krajše. Malo sem si celila "rane" ter se podružila. Pot naju je vodila iz Ljubljane skozi Iški morost, mimo picerije v Ljubljano :).

Iški morost

Po osvežitev na Bled

Naslednji dan 7. 7. sem se odpravila proti severu. Kot prvo sem obiskala naravni rezervat Bobovek, se napotila naprej proti Brezjam, kjer sem imela malo daljši postanek na klopci. Nadaljevala sem naprej z mislijo, da bom danes prispela do Bohinja. Na Bledu sem poiskala manjši kotiček, da sem se lahko zasidrala z nogami v jezero ter se odpočila. Ob pogledu na nebo sem videla, da se po nebu premikajo večje gmote oblakov. Rekla sem si: "Nič dobrega ne naznanjajo!" Po hitrem postopku sem se odpravila nazaj proti Ljubljani. Bohinj je izpuhtel iz mojega načrta.
Imela sem prav! Za menoj so se valili nevihtni oblaki. Gonila sem toliko, kolikor sem lahko. Ujel me je veter ter dež. Bila sem sredi ničesar, nobenega varnega pristana na obzorju. Gonila sem naprej v veri, da se nevihta ne bo spremenilo v besnečo pošast. Privlekla sem se do prve vasi in opazila, da dež pojenja. Nevihta me je le oplazila, glavnina je šla okoli mene!
V Ljubljano dospela v enem kosu.

Naravni rezervat Bobovek

*baterija v Garminu se mi je izpraznila, zato sem zadnji del poti beležila na telefon.

Ob železniških tirih do Ljubljane

6. 7. 2017 sem se s kolesom odpravila iz Ptuja proti Ljubljani. Za letos sem si zadala, da bom kolesarila po cestah katerih še ne poznam. Tako pride do tega, da se kilometrina na dan kar precej podaljša in oteži.
Teža prvega dne kolesarjenja, je bila vročina in žeja. Čeprav sem popila več kot tri litre in pol sem bila na koncu popolnoma izžeta. Oči so bile izsušene in rdeče.

5. 7. 2017 - Veterinarska tehnica

Kdo bi si misli, da bo v svojem življenju opravljal kar dve maturi? Eno splošno in eno poklicno?
Po končani splošni sem si sama pri sebi dejala, da je bilo to enkrat in edinič v življenju, da grem čez ta sistem. In se je obrnilo. Tako kot rečejo: "zarečenega kruha se največ poje."

Leto pred zaključkom magistrske naloge, se se odločila da bom izpopolnila svoje znanje na področju veterine. Mislila sem si: "Uuu, dve leti dokvalifikacije, kak je to dolgo ..." Samo obrnila sem se okoli lastne osi in sta ti dve leti kar izpuhteli!

Letošnji junij mi je bil res naporen. Če si zadaš cilj, da boš to maturo izdelal bolj solidno kot prvo je to pravi pritisk! Že iz samega vidika, da si celotno šolanje plačuješ, je dobro da se izkažeš.
Sama matura ni bila težka, bolj sem bila težka jaz sama, ko sem se učila tako podrobno, kot da res pričakujejo znanje na skorajšnjem nivoju veterinarja. Mimogrede, če te neka stvar zanima te to prav malo gane, da se preveč poglobiš v neko stvar.

Pisni del je bil otročje lahki, kar povzroči, da ravno najlažje stvari pozabiš in se jih ne spomniš v tistem trenutku.
Ustni del mature je bi prav tako lažji kot pričakovan. Bilo je vse tako splošno, da mi je bilo kar žal da moram povedati same osnove in ne podrobnosti.
Praktični del je spet zgodba zase. Naloge super lahke, a zaradi strahu pred napačnim gibom, hitro postanejo nekoliko težje. Od šestih nalog sem pet nalog rešila pred iztekom časa, že kakšno minuto prej. Za zadnjo nalogo pa sem si vzela preveč časa in sem se obirala ob pisanju ter s tem izgubila dragoceni čas in dokončala nalogo točno do zadnje sekunde (in ob tem skoraj zgrešila bistveni del naloge).

Najboljši del je, ko je vse za teboj. Ko lahko narediš odklop, se sprostiš. Težko za mene, ko sem po vsakem delu mature rabila dan ali dva da sem se nehala grizti za vsako napako, katero sem se spomnila da sem jo naredila. Prav nemočno se počutiš, ko se zaveš napake, ki je ne bi bilo potrebno narediti.

Neprecenljiva sreča, ko zjutraj izveš rezultate mature! Super občutek!

Kar sem si zadala, to sem tudi speljala! Izdelala z odliko!


* slovenščino in angleščino sem imela že opravljeno od gimnazije