RSS Feed
January 1, 2018 06:55
Blogger
Št. komentarjev: 0
Reply
October 2, 2017 04:14
Blogger
Nadangel Mihael / Archangel Michael
Nadangel Mihael, 2017, digitalni medij, Ptuj.
PODOBA
NADANGELA MIHAELA
Iz želje se je porodila ideja in iz
ideje umetniško delo.
Cerkev sv. Petra in Pavla na Ptuju
je 1. oktobra 2017 pridobila novo umetniško stvaritev, ki bo sedaj krasila
notranjost Božjega hrama. Prizor
nadangela Mihaela, ki bo pokončal s svojim mečem hudiča, je naslikan v digitalni
tehniki ter natiskan na penasto kappa ploščo.
Glavne simbolike umetniškega dela:
- smer svetlobe, ki prihaja iz leve
zgornje smeri (levo od slike se nahaja tabernakelj);
- lik mandorle (mandelj), kot dotik
božjega na grešno zemljo;
- zelen lik, na katerem leži hudič,
predstavlja zemljo, svet;
- rdeče-rjavo polje spodaj desno
predstavlja pekel;
- meč z napisom: »Quis et Deus?« (Kdo je kakor Bog?);
- na grbu ščita je umeščen grb
mesta Ptuja ter latinski citat iz Matejevega evangelija: »Ti si Peter in na tej
skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala.« (Mt
16, 18);
- odsekan rog na katerem sedi
krokar, inteligentna ptica, ki je del narave – živalstva ter v pričakovanju
opazuje hudičev konec.
Naj se naša molitev večkrat obrne
na nadangela Mihaela, ki nas bo branil pred našimi vsakdanjimi skušnjavami!
July 23, 2017 04:10
Blogger
Kolesarsko potovanje po Sloveniji 2017 - 7. del
Panonska nižava
Moj zadnji zadani kolesarski potovalni cilj za letos. Če najprej obiščem naše pravo morje, lahko za konec obiščem še naše drugo morje (ki že en lep čas več ne obstaja) - Panonsko moje.
Kar se mi je na poti zgodilo ekstremnega je to, da so prekmurske ceste tako izumrle glede prometa, da bi lahko kakšno uro slalom vozila sredi ceste in ne bi nobenega srečala.
Kot drugo je bila neznosna vročina, ki mi je delal težave z žejo. Res srečna sem bila, da sem vedno ob pravem trenutno našla vir življenja - vodo. Ali je to bilo na pokopališču, na igrišču ali pred šolo. Na bencinske servise se na tem področju ni dobro zanašat.
Moj zadnji zadani kolesarski potovalni cilj za letos. Če najprej obiščem naše pravo morje, lahko za konec obiščem še naše drugo morje (ki že en lep čas več ne obstaja) - Panonsko moje.
Kar se mi je na poti zgodilo ekstremnega je to, da so prekmurske ceste tako izumrle glede prometa, da bi lahko kakšno uro slalom vozila sredi ceste in ne bi nobenega srečala.
Kot drugo je bila neznosna vročina, ki mi je delal težave z žejo. Res srečna sem bila, da sem vedno ob pravem trenutno našla vir življenja - vodo. Ali je to bilo na pokopališču, na igrišču ali pred šolo. Na bencinske servise se na tem področju ni dobro zanašat.
 |
| Poziram |
 |
| Plečnikova cerkev |
 |
| V iskanju |
 |
| Hodoš |
 |
| Vročina ubija! |
 |
| Parček |
July 18, 2017 08:13
Blogger
Kolesarsko potovanje po Sloveniji 2017 - 6. del
Do zadnje kaplje
Samo še danes prekolesarim zadano kilometrino in sem doma!
Iz Ljubljane sem se napotila proti Kamniku ter od tam v smeri proti Gornjemu Gradu. Današnja tolažba je bila, da v kolikor pridem v Gornji Grad se bom bolj ali manj samo še spuščala ter kolesarila po ravnici.
Vreme je bilo primerno za kolesarit. Prvi del vožnje me je celo nekoliko hladilo.
Ob dolgem vzpenjanju na hrib sem le končno prispela do vrh. Bila sem vesela, da se bom lahko sedaj spustila po cesti navzdol ter uživala v spustu. Na vrhu sem zagledala kažipot za kolesarsko pot, ki nekoliko skrene z glavne ceste. Mislila, sem si, da bom naredila dobro, ker se bom tako izognila prometu. Slaba odločitev! Pot sem morala nadaljevati po makadamu. Nekoliko še navzgor, po tem pa se je začel spust. Prav nič nisem uživala. Kvečjemu sem se na vse kriplje držala balance ter bremz, da ne bi naredila kakšnega nezaželjenega giba in da ne bi nabrala prehitre hitrosti. Ni bila moja želja, da danes padem s kolesa ter se poškodujem.
Po strmini sem prispela do asfalta. Roke sem imela že čisto trde in razbolele od zategnjene drže.
Počasi, res počasi sem se priguncala do Velenja. Tukaj sem mislila izvesti siesto v horizontali. Ni preteklo veliko časa, ko sem začutila kako padajo kapljice dežja na mene. Morala sem se premaknit. Vedno bolj je začelo deževat. Zagledala sem avtobusno postajo ter se skrila pod streho. Ko sem bila varno skrita, se je z neba ulilo.
Oblak se je kaj hitro umaknil in sem lahko svojo pot nadaljevala.
Vedno težje sem se premikala. Čeprav niso bile moje noge izmučene, izmučena je bila moja zadnja plat ter roke. Neznosno.
Kolesarit sem si pomagala tako, da sem na čase zapoganjala stoje. Čez čas se je celo izkazalo, da to ni ravno dobro. Moje levo koleno me je izdalo. Zdaj sem lahko gonila le še sede oz. večjo moč je morala proizvest desna noga.
Okrog Slovenskih Konjic sem za seboj videla grozeče oblake. V hrbet je zapihal močan veter ter mi dal pospeške. Po svojih močeh sem izkoristila situacijo, razprla jadra ter gonila z vetrom. Pred Slovensko Bistrico je popustilo, oblaki so me zaobkrožili ter me pustili brez vetra. Bila sem spet na moji počasni brzini, pa ravno sedaj, pred temi nemogočimi 15% vzponi.
Ni šlo drugače, kot da sem kolo rinila kot vol navzgor. Na vrhu pa sem zagledala gobo. Kot atomska bomba. Najverjetneje bi se kdo strinjal, glede na neurje in škodo, ki je bila povzročena ...
Od Bistrice do doma sem samo še iskala najbližje ceste do doma. Po načrtu je bilo več kilometrov, a se mi prav nič več ni dalo. Potegnila sem ravno črto do doma ter dospela v domači kraj.
Samo še danes prekolesarim zadano kilometrino in sem doma!
Iz Ljubljane sem se napotila proti Kamniku ter od tam v smeri proti Gornjemu Gradu. Današnja tolažba je bila, da v kolikor pridem v Gornji Grad se bom bolj ali manj samo še spuščala ter kolesarila po ravnici.
Vreme je bilo primerno za kolesarit. Prvi del vožnje me je celo nekoliko hladilo.
Ob dolgem vzpenjanju na hrib sem le končno prispela do vrh. Bila sem vesela, da se bom lahko sedaj spustila po cesti navzdol ter uživala v spustu. Na vrhu sem zagledala kažipot za kolesarsko pot, ki nekoliko skrene z glavne ceste. Mislila, sem si, da bom naredila dobro, ker se bom tako izognila prometu. Slaba odločitev! Pot sem morala nadaljevati po makadamu. Nekoliko še navzgor, po tem pa se je začel spust. Prav nič nisem uživala. Kvečjemu sem se na vse kriplje držala balance ter bremz, da ne bi naredila kakšnega nezaželjenega giba in da ne bi nabrala prehitre hitrosti. Ni bila moja želja, da danes padem s kolesa ter se poškodujem.
Po strmini sem prispela do asfalta. Roke sem imela že čisto trde in razbolele od zategnjene drže.
Počasi, res počasi sem se priguncala do Velenja. Tukaj sem mislila izvesti siesto v horizontali. Ni preteklo veliko časa, ko sem začutila kako padajo kapljice dežja na mene. Morala sem se premaknit. Vedno bolj je začelo deževat. Zagledala sem avtobusno postajo ter se skrila pod streho. Ko sem bila varno skrita, se je z neba ulilo.
Oblak se je kaj hitro umaknil in sem lahko svojo pot nadaljevala.
Vedno težje sem se premikala. Čeprav niso bile moje noge izmučene, izmučena je bila moja zadnja plat ter roke. Neznosno.
Kolesarit sem si pomagala tako, da sem na čase zapoganjala stoje. Čez čas se je celo izkazalo, da to ni ravno dobro. Moje levo koleno me je izdalo. Zdaj sem lahko gonila le še sede oz. večjo moč je morala proizvest desna noga.
Okrog Slovenskih Konjic sem za seboj videla grozeče oblake. V hrbet je zapihal močan veter ter mi dal pospeške. Po svojih močeh sem izkoristila situacijo, razprla jadra ter gonila z vetrom. Pred Slovensko Bistrico je popustilo, oblaki so me zaobkrožili ter me pustili brez vetra. Bila sem spet na moji počasni brzini, pa ravno sedaj, pred temi nemogočimi 15% vzponi.
Ni šlo drugače, kot da sem kolo rinila kot vol navzgor. Na vrhu pa sem zagledala gobo. Kot atomska bomba. Najverjetneje bi se kdo strinjal, glede na neurje in škodo, ki je bila povzročena ...
Od Bistrice do doma sem samo še iskala najbližje ceste do doma. Po načrtu je bilo več kilometrov, a se mi prav nič več ni dalo. Potegnila sem ravno črto do doma ter dospela v domači kraj.
July 17, 2017 08:26
Blogger
Kolesarsko potovanje po Sloveniji 2017 - 5. del
Samo še gor gre
Zgodaj zjutraj sem se odpravila s kolesom proti Strunjanu. Še sanjalo se mi ni, da je pred menoj vzpon!
Ena izmed dobrih stvari, da sem se še malo zapeljala ob obali je to, da sem videla lep razgled in preizkusila super sladko figo ob cesti (čisto zastojn!)
Pot od Črnega Kala do Vrhnike je bil neprestan vzpon. Ne vem, kako to, da sem si predstavljala da je lažje kolesarit v notranjost države, kot na morje. Zgleda, da se mi je lani malo občutek pokvaril zaradi močne burje, ki sem jo imela celo pot usmerjeno nasproti.
Ni kaj dodat, le to, da če ne bi imela močne volje in trme, bi že v Divači kolo naložila na vlak ter se po hitrem postopku odpeljala direktno domov. A nisem. Vztrajala sem do konca.
Zgodaj zjutraj sem se odpravila s kolesom proti Strunjanu. Še sanjalo se mi ni, da je pred menoj vzpon!
Ena izmed dobrih stvari, da sem se še malo zapeljala ob obali je to, da sem videla lep razgled in preizkusila super sladko figo ob cesti (čisto zastojn!)
Pot od Črnega Kala do Vrhnike je bil neprestan vzpon. Ne vem, kako to, da sem si predstavljala da je lažje kolesarit v notranjost države, kot na morje. Zgleda, da se mi je lani malo občutek pokvaril zaradi močne burje, ki sem jo imela celo pot usmerjeno nasproti.
Ni kaj dodat, le to, da če ne bi imela močne volje in trme, bi že v Divači kolo naložila na vlak ter se po hitrem postopku odpeljala direktno domov. A nisem. Vztrajala sem do konca.
Osebni dosežek na katerega sem najbolj ponosna je seveda pretečena maratonska dolžina (42, 2 km) ter presežena prekolesarjena kilometrina v enem dnevu (173 km).
Cilje za leto 2018 si že postavljam, a bodo letos bolj osredotočeni na kolesarstvo.