PRESS

Ob koncu smo lahko na nebu zagledali tudi vojaški helikopter, ki se je začel spuščat nad bližno planoto.

Naključna fotka iz kombija

Našo pot smo nadaljevali po ustaljenem tiru.

Pozno v noči smo prispeli dokaj blizu Prištine. Tukaj smo začeli iskati primeren kotiček, da bi noč prespali. Našli smo napol delujočo bencinsko črpalo. Na srečo je imela delujoče sanitarije ter vodo.

Spali smo podobno kot prejšnjo noč. Simon si je izbral prostor na travi z neravno površino. Janez, Ema in Klara asfalt pred kombijem. Jaz, David in Boris pa smo "kraljevali" na "klopcah" v kombiju.

Zbudili smo se skupaj s sončnim vzhodom. Za naš zadnji intervju smo bili zmenjeni ob zgodnji uri, zato smo se hitro odpravili v mesto.

En intervju smo posneli v cerkvi za drugega pa smo se premaknili v sejno sobo. Soba je imela precej slabo svetlobo. Skozi okno smo poskušali loviti odboj svetlobe, da bi ga lahko uporabili za dodatno luč. Poskušali in poskušali smo a na koncu ostali brez. Režiser je ostal skoraj brez živcev.

Posneli smo pomembno izjavo tukajšnjega škofa, ki je s svojim nastopom celotni postopek za škofa Gnidovca potrdil.

Delovni del našega potovanja se je zaključil.

Ura je bila okrog ena popoldan, ko smo se naslikali pred vrati prištinskih sester. Ker smo se že par dni po sveti potepali brez da bi se umili ali preoblekli, smo prosili za tuš ali dva. Na koncu je skoraj vsak zasedel eno kopalnico.

Čisti in sveži smo se zbrali pri mizi. Pred nami sta bili postavljeni dve veliki posodi z narezano lubenico, katere se ni nobeden dotaknil. V kolikor pa smo v sobi ostali samo trije, smo navalili.

Preden smo začeli pripravljat kosilo, smo v majhni kapelici imeli še sveto mašo.

Za kosilo smo Klara, Ema in jaz pripravljale hrano v kuhinji (kumarična solata, polenta, omaka za testenine), moški zunaj pred vhodom v hišo, pa so kuhali testenine.

Po res obilnem kosilu smo en za drugim odkorakali na zelenico med drevesa ter se zleknili po tleh. Čas za siesto.

Okrog šeste ure zvečer smo se poslovili ter se odpeljali v Letnico k slovesni sveti maši. Po poti do svetišča, smo lahko na cesti opazovali romarje, ki so peš iz okoliških krajev romali v Letnico. Slovesno romanje iz Prištine se je začelo že ob 14.00, katero je vodil škof. Težko predstavljivo v takšni vročini.

Čeprav je bila celotna pot nabito polna z avtomobili, romarji, stojnicami, smo se nekako prebili skoraj do cerkve. Parkirali smo na travnati planoti. V daljavi sem takoj opazila majhnega pujska, ki se je prav veselo pasel po travi. Prav prikupno, kako s svojim repkom opleta.

Janez je odšel maševat, mi pa smo se sprehodili do vhoda cerkve. Približali smo se vhodom in v trenutku je v naše nose butnil obupen zrak. V cerkvni ni bilo nobenega zračenja, zato zrak ni mogel krožil. Boris nas je prepričal, da smo vstopili. Naredili smo krog ter odhiteli navzven.

Pred mašo smo mislili še obiskat toaleto, a ko smo videli stanje tukajšnjih WCjev, smo misel opustili.

Zunaj smo se "utaborili" najvišje, nad celotno množico. Maša je potekala v albanščini, tako da vsebino pridigne ne bi znala niti malo opisat - niti besede. Kar lahko povem, je to, da je bila precej močna, doživeta. Če sediš točno pod zvočnikom, to še posebej občutiš. 

Maša se je zaključila s procesijo s svečkami. Prijazna gospa nam je dala svojo svečko, tako smo lahko tudi mi svetili v procesiji.

Po končani slovesni maši smo se spet vsi skupaj zbrali. Nazaj grede proti kombiju smo hoteli pozdravit še sestre, ki delujejo tukaj v Letnici. Sprejele so nas odprtih rok. Ob našem odhodu so nas povprašale, kje bomo prenočili. Naš odgovor je bil: "Pod milim nebom pred cerkvijo." Zgrožene so nas začele prepričevat, da nam bodo zrihtale streho nad glavo. Sprva smo se upirali ter iskali izgovore. Janez si je celo izmislil, da gremo k nekemu dobremu prijatelju, kateremu je hitro naumil ime. Ime, ki se takoj prepozna, da je slabo izmišljeno.

Na koncu so nas le prepričale.

Vrnili smo se v Stublo. Sestra nas je nastanila v ambulanti. Zbudila je celo dobrega vaščana, da nam je v kadi natočil vodo, katero bi zlivali v stranišče školjke.

Prtljago smo znosili v notranjost ter se začeli razgledovat po prostorih. Na vrata je potrkal obisk. Prišla je sestra s svojim rodnim bratom. Njen brat nas je povabil k njim domov na gostijo. Spogledali smo se saj je bila ura že 23.00. Ponudbe nismo hoteli zavrniti.

Na večeroj smo bili povabljeni k družini, ki je ena izmed najbolj bogatih v okolišu. So lastniki Elektro Stubla. Po pozdravu domačih so nas namestili okrog mize.Miza je bila takoj polna. Od kumarične solate, pečenih paprik, polnjenih paprik, kajmaka, oliv, narezka, kruha, jagnjetine. Moram priznat, da sem bila za ta večer prav vesela, da sem imela od vsega prahu zadelane nosnice. Pred seboj sem imela narezano jagnjetino, kljub stanju mojega nosu je nekaj vonja le prišlo do mene.

Gostija se tukaj ni končala. Dobili smo še sladico: sadje, baklavo, čokoladni biskvit.

Neverjetna gostoljubnost. Začeli so nas celo prepričevat, da bi noč prespali pri njih. Zahvalili smo se za vse ter se odpravili proti kombijo. Ženske smo izkoristile še sanitarije preden se vrnemo nazaj v ambulanto, kjer ni vode. Med čakanjem na nas, so zunaj gostitelji pripravili skoraj celo žurko. V avtomobilu so vklopili glasbo ter pozvali k plesu.

Po kosilu, ki smo ga bili deležni pri saleziancih, smo se odpravili ven pred cerkev k kombiju. Zunaj je bila ubijalska pripeka. Mi smo samo stali na miru, pa je z nas tekel znoj.

Na zelenici poleg nas so bile sestre, oblčene v njihovo črno redovno obleko. Plele so okrog rož ter ročno strigle travo tam, kjer kosilnica ni dosegla. Nismo mogli verjet, kako lahko zdržijo v takšni pripeki.

Poslovili smo se od gostiteljev in se napitili nazaj proti Kosovu.

Kolikor smo se vozili po Črni Gori smo lahko opazovali divje smokve, ki so rastle ob cestah. V trenutku, ko pa smo prestopili mejo, jih nisi več opazil.

V Prištino smo imeli name peljati skozi Peć. Od razcepa dalje smo se peljali okrog dve uri, ko smo naenkrat zagledali tablo, kjer je bil kraj Peć prečrtan. Povprašali smo kaj se dogaja in ugotovili, da naprej ne bomo prišli nikamor zaradi popravila ceste. Morali smo obrniti ter se odpeljati nazaj. Tako smo izgubili štiri ure.

Med potjo smo kdaj pa kdaj videli tudi takšen prizor.

Nekje na Kosovem smo se ustavili na večerji, kjer nas je na koncu šef gostilne še pogostil s pijačo (ker smo Slovenci).

Po našem pogovoru smo nadaljevali pot proti Prištini.

Nazaj grede v Stublo smo se ustavili še v gostišču na pijači. Kraj je bil prečudovit. Klopce so bile postavljene tako, da gostje niso bili nagneteni skupaj, ampak je skoraj vsak imel svoj zasebni kotiček. Skozi parcelo je bil speljan potoček. Okrog in okrog so bila drevesa - gozdiček. Zaradi oddaljenosti gostilna ni imela elektrike, mislim da tudi stranišča ne. Med drugim se je v bližini sprehajala želva ter beli zajec, katerega jaz nisem videla.

Tukaj sva se z Borisom skoraj skregala saj je debata nanesla na prehrano.

V Stubli smo oddali dva možakarja, ki sta nas spremljala ter se odpravili proti Črni Gori. Nekje še na Kosovem smo se ustavili na večerji ter po njej nadaljevali pot.

Nekaj pred polnočjo smo se ustavili na bencinski črpalki. Tik ob kombiju smo imeli sveto mašo. Med njo je iz trovine prihajala balkanska glasba, pihal je prijeten veter in iza bližnje gore je vzhajala luna. 

Po preizkusu tukajšnje čučalice (wc školjka za čepenje), smo nadaljevali pot.

Zgodaj zjutraj smo zapustili Bitolo ter se odpravili proti Kosovu.

Moram povedat, da kolikor smo vstopili na balkanska tla, smo pristali na ceste katerim oni pravijo avtoceste in jim jih mi imenujemo "makadam ceste". Ravno makadamaste niso, so pa tako zluknjane ter zakrpane, da v avtu ne osaneš na svojem mestu. Največja polomija je, da moraš za takšne ceste plačati še cestnino. Da ne rečem, da je takšna cesta speljana brez varnostne ograje, s katere lahko zlahka zapelješ na stransko makadam cesto na njivo. Po njej pa se brez strahu peljejo celo kolesarji.

Prva postojanka za intrvju je bilo mestece/vasica Binča. Moja prva služba ob izstopu iz kombija je bila odstranitev zbitega, prilepljenega vrabca na sprednjem delu kombija. Prav dobro je bil zalepljen.

Intervjuvali smo dve sestri. Prva je takoj ob nastopu pred kamero izgubila vse besede, ki jih je še pred parimi minutami imel za povedat o škofu Gnidovcu. Druga pa je na srečo le znala nekaj povedat.

Odpeljali smo se naprej v Stublo. Kot prvo smo obiskali sestre ter župnika, katerega smo prosili, da se dogovori s starejšimi vaščani za jutrajšnji intervju.

Na kosilo smo se odpravili kar v lokalno picerijo, čeprav si pice nismo naročili. Dobili smo pijačo, vrček rakije (pogumni so jo le poskusili), mešano meso, pečene paprike, mešana zelenjava na pladnju ter pečen krompir.

Dan se je nadaljeval s snemanjem intervjujev po domovih. Poleg nas je šel še gospod, ki je te ljudi poznal in da nam je lahko prevajal iz albanščine v srbščino. 

Kot prvo, je prišel na vrsto gospod, star 94 let, ki je ležal na sedežni. Med njegovim pričevanjem pred kamero si lahko začutil njegov globok spoštljiv odnos do spomina na škofa.

Sledil je še intervju pri dveh hišah, nakar je začelo sonce toniti za obzorjem.

Dan smo sklenili v cerkvi pri sveti maši (bili smo samo mi in mislim, da še ena ali dve sestri) ter se tako priporočili sv. Klari, moji ter Klarini godovni zavetnici.

Večerjo smo si pripravili v župnijski jedilnici (jaz spet na breskvah), ter se po njej razdelili za spanje. Boris pri sestrah, ostali pa pri lokalni družini.