Nekaj tednov nazaj sem končala z opisovanjem popotovanja po Balkanu, po stopinjah škofa Janeza Frančiška Gnidovca. V začetku septembra sem razmišljala, če obstaja že kakšen dober, kvalitetni portret škofa. Na spletu nisem videla ničesar. Portret sem videla le v Prištini, ki skupaj z ostalimi portreti krasi sejno sobo. A ta umetnik ni slovenec in portret ni uradna upodobitev. Kaj šele da bi bila naša slovenska umetnina kot se spodobi.

Prešinila me je ideja, da bi se sama lotila slikanja portreta škofa Gnidovca. Še isti dan sem se lotila risanja prvih skic.

Projekt je nekaj časa miroval, ker na Ptuju ne morem kupiti kvalitetnih platen. Čakala pa sem na možnost, da bi se odpeljala v Maribor ter kupila dobro platno.

Z današnjim dnem začenjam delati na portretu. Platno me čaka, samo še vsesti se moram pred njega ter začeti!

Vsak postopek, napredek, napako, komplikacijo in zaključek bom predstavila v naslednjih blogih v kolikor se bo slika razvijala.
Spremljaj, če te zanima slikarstvo ali pa iz čiste gole radovednosti kaj se dogaja v mojem ateljeju.


www.klarisasipos.com

Nekje sredi letošnje zime, če ne že prej, je naš maček Toli, odšel od hiše, neznano kam. Po enem mesecu sem imela še vedno upanje, da se bo vrnil. Minil je še dodaten mesec. Še vedno sem upala na vrnitev. S prihodom pomladnih dni pa se mi je zdelo malo možno, da se bo maček vrnil. Pomislila sem na najhujše. Ker je naša hiše poleg ceste in je za mačka zelo mamljiva druga stran, je prva misel zbiti maček. 

Ob sprehodih v okolici naše ulice nisem zaznala nikakršne sledi, ki bi nakazovala na zbito žival. Tako sem čez poletje mačka popolnoma odpisala. Moja druga teorija je bila, da je maček Toli odšel od hiše, ker je uvidel, da je pri hiši maček, ki ga lahko nadvlada - Huri.

Pred odhodom Tolija, sem tega ter še mucico (Serval) mazala z mazilom. Oba sta imela hrastavo čelo. Kot prva je bila okužena muca, ki je čez čas okužila še Tolija. Mačka Tolija sem uspela namazat le parkrat, preden je odpihal stran od hiše. Tako nisem mogla zaključit zdravljenja. Mucica, ki pa je ostala, si je uspešno upomogla.

Ker mačka nimata mačjih garij, je druga najbolj pogosta težava - glivice. Zaradi predragih storitev pri veterinarju, sem se odločila, da uporabim nekaj bolj dostopnega. V lekarni sem kupila čisto navadno zravilo proti glivicam, ki sem ga doma zmešala s kokosovim oljem. To mešanico sem potem utirala mačku na glavo.

V začetku tega septembra (9. 9. 2014), v večernih urah sedim v svoji sobi. Nakar zaslišim mačje mijavkanje. Takoj nisem prepoznala glas. Mislila sem, da je muca Serval. Odprla sem vrata ter pred seboj zagledala črnega mačka. Za trenutek sem se ustrašila, saj sem pred seboj zagledala mačka, ki ima celotno glavo pokrito s hrastami ter ima grdo nagubano čelo. Bila sem v šoku.

Takoj sem odšla v kuhinjo in zmešat zdravilo. Nadela sem si rokavice ter začela mazati mačka po celotni glavi. Izogibala sem se sprednjemu delu - oči ter gobček. Toli je ob mazanju tako užival, da se mi je na vse načine obračal ter nastavljal glavo. Glivice so zelo srbeča zadeva, tako se maček hoče na vsak način obdrgniti ob karkoli.

Ob koncu mazanja ter serviranju hrane maču sem mu rekla: "Če se hočeš pozdravit, moraš biti na tem vhodu vsak večer."

Mislim, da je Toli moje besede vzel za res, saj od tistega dne do danes čepi na predpražniku pred vhodom v hišo. Pred vhodom je dan in noč.

Par dni po tretmaju z zdravilom, so se začele hraste na mačkovi glavi luščit. Čelo ni več tako nagrbančeno. Upam na najboljše!

Še ena zanimiva zgodbica:

Mamina prijateljica, ki živi ob Mariborski cesti (zelo prometna cesta) na Ptuju je pripovedovala, da je k njej prihajal en črn maček, ki je imel malenkost daljšo dlako. Tako mu je vsakič nastavljala hrano. Naenkrat pa ga več ni bilo. To je bilo ravno v času, ko smo našega mačka Tolija pogrešali. Te dni, ko je povedala, da mačka k njej več ni, se je pred našimi vrati pojavil Toli kot strela z jasnega. Neverjetno, kako je hodil ravno k njej in preko tako nevarne ceste.

  

Iz Miheličeve galerije sva se odpravila proti knjižnici Ivana Potrča. Ob prihodu sploh nisva vedela kam zavit. Šla sva nastropje višje k študijski knjižnici. Nikjer ničesar. Še doro, da so bili pred nami prav tako izgubljeni ogledovalci razstave Art Staysa. Tako sva samo hodila za njimi ter prišla do prostora, kjer je bilo razstavljeno delo. Mislim, da sploh nisem videla kakšne table, ki bi označevala prostor. Mogoče je bilo pred vrati naleplen letak ali kaj podobnega, kar hitro spregledaš.

V tem prostoru je bilo delo sestavljeno iz različnih kosov lesa. Sestavljeno iz vsakršnega odpadnega lesenega dela, ki je imelo pred tem svojo funkcijo. Od raznih lesenih obešalniko do delov lesenih miz, stolov. Zanimivo delo, predvsem od daleč. Vsekakor bi pa tole delo razstavila v kakšnem drugem prostoru, kjer bi bilo več prostora ter več naravne svetlobe.  

Zadnja razstavljena dela pa sem lahko opazovala že prej, vsakič ko sem prečkala ptujski peš most. Na most so pripeli z vrvmi lesene manjše splave, na katere so postavili instalacije. Teh splavov je bilo štiri, na katere so postavili napihljive živali in napihljive človeške lutke. Na enem splavu pa je bil postavljen spalni šotorček za eno osebo, ki se je po parih dnevih sesedel. Čez kakšen teden ali dva pa je bil tisti splav že čisto pod vodo, ker je Drava narastla. Na mostu je bila še ena postavitev. Na koritu, ki preprečuje avtomobilom, da bi zapeljali na most, je bil postavljen kip v obliki križa. Zgornji del je bil pokrit z rdečo tkanino, celotna skulptura pa je bila sestavljena iz plastičnih žičk.

Za naslednič pa res upam, da bom ujela voden ogled. Misli, da bi več odnesla od teh razstav in bi imela tudi več za napisat.

P.S.: Vse ladjic so sidro spusilo v moj želodec, druga pristanišča so bila predaleč :P

Sestavine:

- 6 polovičk podolgovatih rumenih paprik

- 4 majhni paradižniki

- 1/2 manjše cukini bučke

- 1/4 kocke tofuja (celotna kocka ima približno 200 g)

- malenkost bazilike

- majhen strok česena

- 1/4 manjše čebule

- 10 kaper ali 5 oliv

Priprava:

Za pripravo nadeva potrbujemo večjo posodo, v katero bomo sestavine zmešali. V posodo na majhne koščke narežemo paradižnike, bučko, tofu, čebulo, česen, kapre/olive in ščepec bazilike. Vse skupaj premešamo. Podolgovate rumene paprike prerežemo na pol ter odstranimo semena. V polovičke paprik nadevamo nadev ter jih položimo na pekač. Pečico segrejemo na 220 °C. V segreto pečico položimo pekač ter pečemo 10 minut, nakar zmanjšamo na 180 °C. Pečemo še dodatnih 20 min.

Zgodaj zjutraj, okrog ene ure, smo prispeli na mejo med Srbijo in Hrvaško. Prispeli smo v ogromno kolono. Ustavili smo ter se začeli počasi premikat naprej.

Med gledanjem skozi okno po avtomobilih, sem opazila tudi takšnega "lepotca".

Naše čakanje se je zavleklo v jutranje ure. Za izstop iz Srbije smo čakali 5 ur in pol! Po prestopu se je pred nami pojavila ponovna kolona. Tokrat je za prestop meje na Hrvaško bilo potrebno čakati le uro in pol.

Po prestopu na Hrvaško smo zadihali. Ob iskanju počivališča pa smo imeli precej slabe možnosti saj je bilo vsako počivališče nabito polno. Čakalne vrste na ženske sanitarije pa neskončno dolge.

Res dobro smo zadihali šele ob prestopu meje na slovensko stran.

V Ljubljano smo prispeli okrog enih popoldan. Za našo pot iz Letnice v Ljubljano smo potrebovali več kot 24 ur. Ob koncu smo se vsi strinjali, da bi morali našo pot obrati preko Bosne in Hrvaške.

Ob koncu našega potovanja je vsota naših prevoženih kilometrov pokazala številko 3855 km. Sama prištejem še moje kilometre in nanese 4155 km. Prav dober zalogaj!

Naše potovanje se se je zaključilo, a resno delo se s tem šele začne!

Naslednij izlet, potovanje ali pustolovščina me čaka že za naslednjim vogalom. Tako se tukaj obračam na vas bralce tega bloga, da mi svetujete, predlagate, kakšen slog pisanja vam je všeč. Kaj naj popravim. V glavnem pa me najbolj zanima katere stvari bi najraje v prihodnosti videli, brali iz mojega življenja. Hvala za pomoč!